Pogosto se pojavljajo vprašanja, zakaj nekateri ljudje lahko zdravi dočakajo visoko starost, čeprav kadijo ali so izpostavljeni onesnaženemu okolju, drugi pa zbolijo za rakom, kljub temu, da živijo zdravo v zdravem okolju? Raziskave zadnjih nekaj let vse bolj potrjujejo predpostavko o pomembnem medsebojnem vplivu genov in okolja.
Govorimo lahko o več načinih tega medsebojnega vpliva. V primeru raka, lahko izpostavljenost okolju povzroči poškodbe tistih genov, ki so odgovorni za celično rast in regulacijo (iniciacija raka). Tu gre za neposreden vpliv okolja na gene. Lahko pa podedujemo gene, ki vplivajo na sposobnost našega organizma da inaktivira kemijske mutagene iz okolja ali na sposobnost popravljanja nastalih poškodb DNK. Zaradi razlik v določenih genih smo torej lahko bolj ali manj občutljivi za nastanek raka. Osnovni problem so mutacije, razumevanje njihovega nastanka in vloge pri nastanku bolezni. Mutacije povečujejo genetsko obremenjenost in povzročajo tveganje za nastanek raka. Nastanejo zaradi poškodb DNK ali pa zaradi napak pri podvojevanju DNK in/ali segregaciji kromosomov. Do neke mere nastajajo spontano, pri izpostavljenosti genotoksičnim dejavnikov, pa se njihova pogostnost lahko močno poveča. Ker vsaka poškodba DNK lahko privede do mutacije so organizmi razvili vrsto celičnih mehanizmov, ki te poškodbe odpravijo preden lahko povzročijo probleme.